Na FSD – Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, je pred dnevi potekala okrogla miza z delovnim naslovom, Vloga centrov za socialno delo pri uvajanju vstopnih točk Zakona o dolgotrajni oskrbi. Okrogla miza je postregla s številnimi dilemami med katerimi moramo izpostaviti enotne vstopne točke, tako za CSD-je kot tudi za upravičence do dolgotrajne oskrbe.
»Da bi dosegli z dolgotrajno oskrbo pravi namen, torej načrtovali, organizirali in izvajali dejansko oskrbo, ki učinkovito odgovarja na potrebe ljudi, je pomembno, kako bodo delovale vstopne točke na centrih za socialno delo. Kdo sploh oskrbo potrebuje in tisti ki jo, mora vsekakor imeti ob sebi zaupanja vredno osebo,« je sklenil uvodni nagovor direktor Centra za socialno delo Ljubljana, Jani Cafuta.
Udeleženci smo tako lahko prisluhnili izzivom iz vsakdanjega dela strokovnih delavk centrov kar iz »prve roke« ko so spregovorile o novonastalih okoliščinah dela. Kakšne so prednosti vstopnih točk, kako se odražajo posebnosti pri vsakdanjem delu in kaj pomenijo omejitve vstopnih točk na Centre za socialno delo?! Slišali smo veliko pomislekov o tem, da bodo CSD-ji bolj kot ne postali administrativni servisi v službi Zakona o Dolgotrajni oskrbi.
»Ko smo snovali vsebino današnjega posveta sem razmišljala o tem, da mnogi niti ne vemo, če bomo kdaj postali oskrbovanci. Kdo lahko pomaga, če ne socialni delavec, ki se danes sooča z vrsto neznank glede administrativnih opravil…« je sklenila svoj nagovor prodekanja za doktorski študij in predstojnica katedre za dolgotrajno oskrbo, prof. dr. Jana Mali.
V nadaljevanju je voditelj omizja predal besedo eni od socialnih delavk, ki opravlja delo na vstopni točki. Dejala je, da vodi zanimiv primer v katerega je posegel Inšpektorat ZPIZ in sicer je podal oceno o neprimernosti oskrbovalke, čeprav že pet let skrbi za svojca?!
Spregovorila je še o postopku primernosti za oskrbovalca in sicer, če dobi pozitivno oceno se nato naredi osebni načrt dela, za trenutek zastala z besedo, saj je bilo več kot očitno, da je ta izraz neprimeren in bi bilo smotrno poiskati lepšega, prijaznejšega, sploh s socialnovarstvenega vidika, saj z ljudmi vendar ne načrtujemo, razen seveda, če nimamo v mislih kakih nečednih namenov…
Sledila so opažanja iz vsakdanjega dela še štirih socialnih delavk, skoraj vse pa so izrazile kritiko na račun invalidskih komisij ZPIZ in kaj se bo (bi se) zgodilo, če jih obiščejo koordinatorji za dolgotrajno oskrbo?
Predstavnica Skupnosti centrov za socialno delo Janja Rupar pa je spregovorila o nalogah skupnosti centrov po uveljavitvi ZDo in izpostavila, da so oblikovali delovno skupino ter oblikovali standarde ki so jih tudi ovrednotili, nato pa pregledali in jih ustrezno dopolnili, če je bilo potrebno. Zdaj čakajo le še na soglasje pristojnega ministrstva.
Predstavnica MSP, ki pokriva področje Dolgotrajne oskrbe mag. Maja Šturbej je izpostavila, da načrtujejo precejšnjo kadrovsko okrepitev v vseh CSD-jih, da se ta že izvaja, in da je ministrstvo od januarja do septembra 2024 že izplačalo 6 mio Evrov, in da je naloga dolgotrajne oskrbe predvsem izboljšati življenje oskrbovanca.
»ZDO je projekt, ki odpira novo poglavje ne le na socialnovarstvenem področju, temveč mora predstavljati steber te varnosti. Namen Zakona ne sme biti, da oskrbovanca naredimo odvisnega od pomoči, ampak da mu zakon omogoča samostojnost in čim daljše obdobje bivanja v domačem okolju,« pa je izpostavil prof. dr. Vito Flaker in dodal, »ko smo snovali Zakon smo imeli v mislih Osebni načrt za čim širši krog, saj dobro narejen osebni načrt pomeni več kot polovico opravljenega dela.«
Sledila je še zanimiva in mestoma pikra diskusija, ki jo je z zvrhano mero soli za dnevno politično kuho začinil eden od udeležencev, ki je dejal nekako takole, »glede pomembnosti področja o katerem danes razpravljamo, bi med nami pričakoval vsaj dva, če ne tri ministre, tako pa nam pošiljajo »tretjo ligo,« češ, za nas je tudi ta dobra…?!«