Če informacije o načrtovanem zapiranju od 40 do 130 poštnih poslovalnic do leta 2030 držijo, potem je skrajni čas, da se nekdo vpraša, kdo bo v tej državi še ostal na »kmetih?!« Minister Cigler Kralj na eni strani poziva državljane naj z nakupi poljščin »rešujemo« slovenskega kmeta z doma pridelanimi izdelki, po drugi strani pa vlada (konec koncev je Pošta v državni lasti) miži pred tako obliko segregacije »domačega« podeželja!?
Pošta Slovenije ima danes 475 kontaktnih točk. Po nekaterih scenarijih naj bi jih do leta 2030 ostalo tudi za četrtino manj. Uprava govori o digitalizaciji, upadu pisemskih storitev in ekonomiki poslovanja. Vse lepo in prav. Toda v ZDUS se sprašujemo, mar je tudi človek postal samo še strošek?
Kajti v Sloveniji ne živijo samo uporabniki vseh mogočih aplikacij, spletnega bančništva, elektronskega čposlovanja z domačega fotelja ali »štokrla,« in dostave paketov na dom. Živijo tudi ljudje, ki nimajo pametnega telefona, nimajo računalnikov, ne zaupajo spletnim storitvam ali pa jih preprosto ne znajo uporabljati. In med to strukturo ljudi je večina nnjih – starejših.
Za njih pošta ni nekak nostalgični ostanek preteklosti. Je konkretna, fizična in dostopna javna storitev.
Na pošto gredo po pokojnino oziroma opravijo bančno storitev, plačajo položnico, prevzamejo priporočeno pošiljko, pošljejo paket.. toda pogosto gredo tja tudi zato, ker je to eden redkih krajev, kjer še srečajo drugega človeka, znanca, prijatelja. Potem pa jim nekdo izza pisarniške mize pove, da je poslovalnica nerentabilna. Seveda je lahko nerentabilna. Tudi zdravstvena ambulanta v majhnem kraju je lahko. Tudi avtobusna linija je lahko. Tudi trgovina je lahko nerentabilna.
Toda država obstaja prav zato, da ne presoja vsega samo po tem, koliko evrov prinese posamezna storitev. Če bi bilo edino merilo rentabilnost, bi lahko zradirali polovico podeželja.
Najprej pošto, pa trgovino, pa avtobusno linijo, zdravstveno ambulanto, šolo in na koncu še..hmmm – ljudi.
Slovenija se rada hvali z zeleno, solidarno in vključujočo družbo. Toda solidarnost se začne tam, kjer je nekaj dražje, manj udobno ali manj donosno. Če bomo javne storitve ohranjali le tam, kjer se finančno izidejo, bomo kmalu dobili državo, v kateri bo kakovost življenja določena z naslovom prebivališča.
V mestu boš imel pošto, banko, trgovino, zdravstveni dom, javni prevoz in vse druge storitve skoraj pred nosom, na podeželju pa boš za vsako osnovno opravilo potreboval avtomobil in nekaj deset kilometrov poti, kar je za starejšega človeka lahko huda eksistencialna ovira, če imamo pred očmi deset let nazaj sprejeto Strategijo dolgožive družbe.
Zveza društev upokojencev Slovenije – ZDUS, ne pristaja na logiko, po kateri se starejše vedno znova poziva k digitalizaciji, hkrati pa se jim ukinja fizične točke, kjer lahko storitve še vedno uporabljajo na način, ki jim je dostopen.
Če se pripravlja strategija Pošte Slovenije do leta 2030, potem mora biti v razpravi tudi prisoten glas starejših. Ne potem, ko bodo poslovalnice že zaprte. Prej! Zdaj – Danes!
Zahtevamo jasne odgovore:
• Katere poslovalnice so ogrožene?
• Po katerih merilih se bo odločalo o njihovem zaprtju?
• Kakšne bodo posledice za starejše in druge ranljive skupine?
• Kdo bo zagotavljal dostop do osnovnih storitev prebivalcem, kjer bo pošta zaprta?
• In predvsem: koliko je država pripravljena vložiti v to, da univerzalna poštna storitev ne bo postala privilegij prebivalcev mest?
Če Pošta Slovenije za opravljanje univerzalne poštne storitve potrebuje državno pomoč, naj jo država zagotovi. Če je cena za ohranitev dostopne pošte nekaj deset milijonov evrov, se moramo vprašati, koliko nas bo stalo, če bomo zaradi varčevanja še naprej praznili podeželje.
Kajti 130 zaprtih poslovalnic ni 130 manj stroškovnih mest na zemljevidu. To je 130 manj lokalnih središč življenja.
In za ljudi, ki tam živijo, je to lahko gromozanska razlika med tem, da živi v kraju, in tem, da živi na robu sveta.
Starejši ne bomo pristali na to, da se pod pretvezo digitalizacije in racionalizacije iz Slovenije počasi odstranjuje vse, kar je še javno, dostopno in človeško. Dostop do storitev je danes nuja in ne luksuz. In starejši ljudje niso strošek, ki ga je mogoče izbrisati iz poslovnega načrta o kvazi racionalizaciji in ekonomiki poslovanja, sicer se bomo lepega dne zbudili v navidezni resničnosti dežele Lipovega lista, v kateri bo vse digitalizirano, vse racionalizirano in vse do najmanjše podrobnosti – učinkovito. Samo kaj, ko pa prebivalcev podeželja ne bo več.