Prevozi na klic in prostovoljski prevozi se lahko dopolnjujejo, vendar bodo za svojo uspešnost potrebovali sodelovanje države, občin in lokalnega okolja.
V Ljubljani je 20. oktobra 2026 potekal posvet o prevozih na klic in prostovoljskih prevozih ter vlogi občin pri zagotavljanju mobilnosti prebivalcev. Srečanje, ki ga je organiziralo društvo Focus, je povezalo predstavnike pristojnih ministrstev, Direkcije za javni potniški promet, Urbanističnega inštituta Republike Slovenije, občin in drugih deležnikov. V ospredju so bili izzivi prebivalcev območij s slabšo dostopnostjo javnega potniškega prometa ter možnosti za razvoj novih oblik prevozov, ki bi ljudem omogočile lažji dostop do osnovnih storitev.
Vprašanje mobilnosti je še posebej pomembno za starejše, ki ne vozijo več avtomobila, nimajo ustreznih prometnih povezav ali zaradi zdravstvenih in drugih omejitev potrebujejo dodatno pomoč pri prevozu. Dostop do zdravnika, trgovine, upravnih storitev in družabnega življenja je namreč pomemben pogoj za samostojno življenje in socialno vključenost.
Prevozna revščina kot konkreten problem
Podatki, predstavljeni na posvetu, kažejo, da je problem slabše dostopnosti javnega potniškega prometa obsežen. Leta 2025 je bilo v Sloveniji 393.597 prebivalcev z neustreznim dostopom do javnega potniškega prometa. To opozarja, da formalni obstoj javnega prevoza še ne pomeni, da ga lahko vsi prebivalci tudi dejansko uporabljajo.
Pomemben okvir za ukrepanje je Socialni načrt za podnebje, ki ga je Vlada Republike Slovenije potrdila 9. aprila 2026 in posredovala Evropski komisiji. Za ukrepe na področju prometa in energetske revščine je predvidenih do 477,3 milijona evrov. Prihodnji izziv bo zagotoviti, da bodo sredstva prinesla tudi konkretne izboljšave za ljudi, ki so zaradi oddaljenosti, slabih povezav ali svojih življenjskih okoliščin najbolj prikrajšani.
Prevozi na klic: povezava z javnim potniškim prometom
Ena od predstavljenih rešitev so prevozi na klic (PNK), ki naj bi dopolnjevali sistem javnega potniškega prometa. Načrt predvideva nabavo 250 električnih kombiniranih vozil, od katerih naj bi jih bilo 100 prilagojenih za dostop z invalidskim vozičkom. Sistem naj bi podpirala klicni center in digitalna platforma, cena prevoza pa naj bi bila vezana na tarifo integriranega javnega potniškega prometa (IJPP).
Prevozi na klic naj bi omogočili boljšo povezanost območij, kjer so običajne avtobusne ali druge javne povezave pomanjkljive. Vendar ta oblika prevoza ni nujno enaka prevozu od vrat do vrat: predstavljena zasnova je usmerjena predvsem v povezovanje vstopnih in izstopnih točk. Zato bo pri načrtovanju treba upoštevati tudi potrebe ljudi, ki težko pridejo do dogovorjenega postajališča.
Za starejše, ki ne uporabljajo pametnih telefonov ali niso vešči digitalnih storitev, bo posebej pomembna možnost naročanja po telefonu. Prav tako bo treba določiti območja, na katerih bo sistem uveden, in poskrbeti, da bodo storitve prilagojene dejanskim potrebam prebivalcev.
Prostovoljski prevozi ostajajo nepogrešljivi
Druga pomembna oblika pomoči so prostovoljski prevozi, kakršne izvajata tudi mreži Prostofer in Sopotniki. Njihova prednost je, da uporabnikom praviloma omogočajo brezplačen prevoz od vrat do vrat, pogosto pa tudi spremstvo in pomoč pri opravkih.
Sopotniki delujejo v 17 občinah. Po predstavljenih podatkih opravijo približno 13.800 prevozov na leto in pomagajo okoli 2.600 starejšim uporabnikom. Takšni programi niso pomembni le zaradi samega prevoza, temveč tudi zaradi osebnega stika, občutka varnosti in možnosti, da starejši ostanejo vključeni v življenje skupnosti.
Kljub temu se izvajalci srečujejo s pomanjkanjem prostovoljcev, negotovim financiranjem in administrativnimi obremenitvami. Za dolgoročno delovanje zato ne zadošča zgolj zagotovitev vozil. Potrebni so tudi stabilni viri financiranja, ustrezno povračilo stroškov, usposabljanje prostovoljcev, zavarovanje in čim preprostejši postopki.
Predstavljeni načrti vključujejo tudi možnost podpore za 100 električnih avtomobilov, pri čemer bi subvencija lahko znašala do 20.000 evrov na vozilo. Pomembno pa bo, da bodo ukrepi poleg nabave vozil podpirali tudi organizacijo in izvajanje prevozov.
Občine imajo pomembno vlogo
Razmere se med občinami razlikujejo, zato enotna rešitev ne bo povsod enako učinkovita. Občine najbolje poznajo lokalne prometne povezave, razpršenost naselij in potrebe prebivalcev. Njihova naloga je, da prepoznajo območja, kjer je dostop do storitev najtežji, ter povežejo javni prevoz, prevoze na klic in prostovoljske pobude.
Kot primer sodelovanja je bil predstavljen model na Krasu, kjer se povezujejo Sopotniki in Toyota GO. Takšni primeri kažejo, da je mogoče z usklajevanjem različnih deležnikov razvijati rešitve, prilagojene značilnostim lokalnega okolja.
Na posvetu je bilo povedano, da Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj načrtuje razpis v višini 800.000 evrov za obmejna problemska območja. Podpora naj bi bila namenjena stroškom izvajanja prevozov, ne pa nakupu vozil. To je pomembna razlika, saj nakup vozila sam po sebi še ne zagotavlja, da bo storitev tudi dolgoročno delovala.
Kakšna je vloga ZDUS in društev upokojencev?
Društva upokojencev so zaradi svoje vpetosti v lokalno okolje pomemben sogovornik pri prepoznavanju potreb starejših in načrtovanju dostopnejših prevozov. ZDUS in pokrajinske zveze društev upokojencev (PZDU) lahko pri tem povezujejo lokalne izkušnje z oblikovanjem rešitev na državni ravni, zato pričakujemo od Direkcije, da nam bodo njeni predstavniki na prihodnnnji seji Upravnega odbora zveze temeljito predstavili svojo vlogo v projektu prevozov na klic. Pomembno bo tudi sodelovanje z občinami pri določanju območij, kjer so nove povezave najbolj potrebne, ter podpora prostovoljskim prevozom, ki ostajajo nepogrešljivi za starejše, ki potrebujejo prevoz od vrat do vrat in dodatno pomoč. Pri tem ne gre le za zagotavljanje vozil, temveč za dolgoročno vzdržnost storitev, ustrezno podporo prostovoljcem in dejansko dostopnost prevozov za starejše.
Mobilnost je pogoj za kakovostno staranje
Posvet je potrdil, da se prevozi na klic in prostovoljski prevozi dopolnjujejo, ne pa nadomeščajo. Prvi lahko izboljšajo povezanost z javnim potniškim prometom, drugi pa ostajajo ključni za ljudi, ki potrebujejo individualno pomoč in prevoz od doma do cilja.
Uspešnosti novih ukrepov zato ne bo mogoče meriti zgolj po številu nabavljenih vozil, temveč predvsem po tem, ali bodo ljudje lažje dostopali do zdravstva, javnih storitev in družabnega življenja. Mobilnost namreč ni le prometno vprašanje, ampak tudi vprašanje socialne vključenosti, samostojnosti in dostojanstva v starosti.
