To, čemur smo bili priča zadnje tedne glede neenakopravne obravnave oskrbovancev v DSO-jih, kaže na nonšalanten odnos in polovičarstvo “strokovno usposobljenih” državnih uslužbencev na MSP. Dolgotrajna oskrba je bila sprejeta kot ena ključnih civilizacijskih pridobitev starajoče se družbe in zakon je starejšim obljubil varnost, dostopnost storitev in možnost dostojnega življenja tudi takrat, ko sami tega nebi več zmogli. V praksi pa se danes vse bolj kaže razkorak med zapisano pravico in njeno dejansko uresničitvijo, ko se odločiš stopiti v Kretski labirint…
Na ta, t.i. »razkorak« v Zvezi društev upokojencev Slovenije že dalj časa opozarjamo. Razmere v domovih za starejše in na področju oskrbe na domu namreč kažejo, da sistem dolgotrajne oskrbe še ni vzpostavljen na način, da bi zagotavljal enakopravno obravnavo vseh upravičencev.
V domovih za starejše danes sobivajo stanovalci z enakimi potrebami, vendar z različnimi pravnimi statusi in različnimi pogoji financiranja.
Nekateri med njimi so v dom prišli pred uvedbo sistema dolgotrajne oskrbe, drugi čakajo na odločbe, tretji so vstopili po zakonodaji socialnega varstva, ker niso mogli čakati na dolgotrajne postopke, četrti imajo odločbo in osebni načrt, vendar izvajalca ne morejo dobiti. Takšne razlike ne izhajajo iz potreb ljudi, temveč iz administrativnih poti, po katerih so vstopili v sistem.
Posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da imajo domovi proste kapacitete, starejši pa zaradi dolgotrajnih postopkov ne morejo postati »domovalci« skladno z zakonom. To kaže na resno neusklajenost med upravnim delom sistema in dejanskimi življenjskimi potrebami ljudi.
Podatki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije kažejo, da se pravica do dolgotrajne oskrbe na domu v praksi pogosto uresničuje kot denarni prejemek, ne pa kot organizirana storitev. Denar sam po sebi še ne pomeni oskrbe! Pomeni, da je organizacija pomoči prepuščena prejemniku pomoči in njegovi družini. Takšna ureditev povečuje socialne razlike in prenaša breme sistema na posameznike.
Če država prizna pravico, ne zagotovi pa pogojev, da bi jo bilo mogoče uresničiti, se upravičeno postavlja vprašanje, ali ne gre za navidezno pravico. Fatamorgano?
ZDUS zato poziva Ministrstvo za solidarno prihodnost, občine in izvajalce, da nemudoma uvedejo začasne izravnalne ukrepe, poenostavijo postopke ter zagotovijo, da bodo vsi upravičenci obravnavani enako – ne glede na to, po kateri poti so vstopili v sistem.
Dolgotrajna oskrba ne sme temeljiti na administrativnih razlikah, temveč na načelih enakosti, pravičnosti in dostopnosti. Starejši ne smejo biti talci postopkov, temveč morajo biti v središču sistema, ki je bil vzpostavljen prav zaradi njih.
