Na tem mestu objavljamo žalni govor prvega predsednika Slovenske vlade Lojzeta Peterleta, s katerim je včeraj na Kranjskem pokopališču nagovoril žalni zbor:
Dragi svojci, dragi ministri osamosvojitvene vlade, prijatelji pokojnice, spoštovani žalni zbor!
Smrt nas ob slovesu ljubljene osebe brez prizivno uvede v novo razsežnost odnosa do nje. Zavest se zbudi v spominjanje, išče izraze hvaležnosti, morda tudi obžalovanje, da nismo bili kdaj dovolj pozorni. Sprašujemo se, kdo je bila pravzaprav oseba, s katero smo delili skupni čas.
Pokojno g. Jožico sem spoznal, ko sem iskal primerno osebo za vodenje ministrstva za delo. Med nami je človek,(op. ur. Ivan Svetlik) ki mi je takrat dejal, da ona dobro ve, kaj je socialno tržna ekonomija. Vedela je tudi, kaj pomeni prevzeti enega od najzahtevnejših resorjev v izredno težkih pogojih. Gospodarstvo je spomladi 1990 padalo z -8%, okrog 400 podjetij je bilo pred stečajem, imeli smo visoko inflacijo, blokado slovenskega blaga na jugu in visok delež umetno zaposlenih. Moje povabilo v vlado jo je presenetilo, saj je pripadala opozicijski stranki, mene pa je presenetil in razveselil njen odgovor. “Preštudirala sem tržno ekonomijo, mislim, da je to za Slovenijo prava rešitev, pripravljena sem sprejeti izziv.”, je rekla. Ni imela samo znanja, bila je tudi pogumna. Tudi takrat, ko je bilo treba stopiti pred tisoče stavkajočih v Metalni. Izredno dobro je sodelovala z ministrom za industrijo Izidorjem Rejcem. Kdor se je oglasil pri njima, je odšel z upanjem. Nikoli ni stokala, vedno je bila z menedžerskim čutom usmerjena v rešitve.
Omeniti moram še nekaj izstopajočega v zvezi z njenim delom. Slovenija je bila edina bivša jugoslovanska republika, v kateri so bile kljub težki situaciji vedno izplačane vse pokojnine. Ne čudi me, da je v pokoju brez pokoja nadaljevala z družbenim angažmajem in se posvetila prav delu za upokojence.
Pokojna Jožica je bila glasbenica. Kdor hoče igrati ali peti, mora dobro poslušati samega sebe in druge. Brez tega ni harmonije. Brez algoritma poslušanja ne more biti veliko skupnega. Ministrica Puharjeva je bila del zgodovinske slovenske odločitve, ko nas ni zanimalo najprej kako različni smo, ampak kaj smo dolžni storiti skupaj. V veselje mi je bilo sodelovati z njo. Bila je ena najbolj ponosnih članov osamosvojitvene vlade.
Draga ministrica Jožica, v imenu osmosvojitvene vlade ti izrekam iskreno priznanje in hvaležnost za Tvoj prispevek k osamosvojitvi in reformam, še posebej za privrženost socialni pravičnosti, ki je temeljila na Tvojem spoštovanju človekovega dostojanstva.
Ko vstopaš v pokrajino enakosti, enakopravnosti in nediskriminiranosti, odhajaš s podobo raja pod Triglavom in z zavestjo, da si storila, kar je bilo treba storiti. Pa lepo pozdravi dva Gorenjca iz osamosvojitvene zgodbe – ministra dr. Petra Venclja in načelnika Civilne zaščite Mirana Bogataja. Počivaj v miru!
Svojcem izražam ob slovesu Vaše spoštovane Jožice iskreno sočutje. Bodite ponosni nanjo.